Zgodovina

Prve pisave (prapisave) so imele simbolni in pojmovni pomen.

Prve pisave so imele simbolni in pojmovni pomen, ki se je omejeval na skromen besedni zaklad. Funkcija je bila samo v zapisovanju davčnih obveznosti, količine pridelkov in naravnih nesreč. Ko so ljudje spoznali, kako uporabna je pisava, so jo izpopolnili tudi za komuniciranje in zapisovanje pomembnih misli, literarnih del, državnih ukazov.

Z nastankom civilizacij je začel nastajati tudi pravni sistem in zelo zgodaj so se pojavila zakonska določila, ki so varovala pomembne dokumente pred ponarejanjem. Že v antičnem Rimu je obstajala odredba o preiskavi spornih dokumentov.

Ponarejanje rokopisov je doživelo velik razmah v srednjem veku, ko je postala kultura branja in pisanja že bolj razširjena. Pravna in ekonomska urejenost je omogočala nastanek velikega števila dokumentov (menice, oporoke, prepustnice, davčne pristojbine).

Že leta 1570 je bilo v Franciji ustanovljeno Združenje izvedencev za verifikacijo rokopisa na dokumentih. Na ukaz francoskega vladarja Louisa XV. je dobilo stopnjo Kraljevske akademije grafologije. V 17. stoletju so nastala prva najpomembnejša dela (Francois Demelle 1609, Camillo Baldo 1622, Jacques Raveneau 1666).

V začetku 20. stoletja je z gospodarsko rastjo nastala močna potreba po šolanih strokovnjakih. Število dokumentov se je povečalo, število ljudi, ki so znali pisati, ravno tako – zato je nastala stalna potreba po izobraževanju strokovnjakov za ugotavljanje ujemanja rokopisa.

Razvoj naše pisave sega daleč nazaj; iz egipčanske hieratične kurzive preko Feničanov h Grkom, Rimljanom, Germanom in nazadnje k nam.